Pred tednom dni mi je znanec potarnal, da je na borzi izgubil 100.000 €. Ob tem me je prosil za nasvet. Nisem mu dal borznega, ker sva svoj čas raje namenila takrat pomembnejšim temam, zato bom nekaj svojih vodil podal tule.Pred opisom seveda opozarjam, da nisem nikakršen strokovnjak za borzo in si tega niti ne domišljam. Še več, bolj kot boste prepričani, da se motim, ali pa da imam prav, boljši odziv je to zame. Poudarjam namreč to, da smo vlagatelji dolžni biti sposobni samostojno nositi odgovornost, kar pomeni tudi to, da nosimo posledice lastnih odločitev.

Borza v svoji osnovi temelji na dveh načelih. Prvo je načelo realne vrednosti, drugo je načelo imaginarne vrednosti. Poimenovanje je laično, moje, in ga zato prosim ne privzemite kot merodajnega. Vseeno bom na osnovi teh dveh načel poskusil pokazati, kaj pri vlaganju na borzo vodi mene. In ja, trenutno sem tik pred vnovičnim vlaganjem in si s tem zapisom po svoje čistim misli.

Načelo realne vrednosti pravi, da je podjetje neločljivo od svojih prihodkov, kot je vrednost njive neločljiva od pridelka. Načelo imaginarne vrednosti pravi, da imajo tudi predstave, pričakovanja in predvidevanja svojo vrednost. Prvi je princip zdrave kmečke pameti, drugi je princip percipirane vrednosti.

Zdrava kmečka pamet pravi, da podjetje ne more rasti hitreje kot morda 100% na leto, pa še to le izjemno izjemno redka podjetja (spomnim se teh dveh 1 in 2), pa še ta večinoma le kratek čas. Dolgoročna rast višine 20% na leto, vsaj 10 let, je izjemna. Faktor rasti z 20% na leto za 10 let je 1,2 na 10 potenco, oziroma 6,2kratno povečanje vložka. To je fantastična rast, ki jo resnično dosežejo le redki.

Ker govorimo o fantastiki, je veliko bolj trezna pozicija ta, da privzamemo rast, ki jo dosegajo dobra podjetja, to je recimo 10% na leto. Faktor rasti z 10% na leto za 10 let je 1,1 na 10 potenco, oziroma 2,6kratno povečanje vložka. To je to. Pa še to samo za dobra podjetja, pri vlagateljih pa to pomeni skrbno izbiranje naložb, ne pa vlaganja a la casino.

Za primerjavo si zdaj poglejmo obdobje rasti Ljubljanske borze od 2005 do 2007, o katerem sem že pisal. V grobem je šel indeks v dveh letih od približno 4.000 na približno 12.000 točk. To pomeni, da so vsa podjetja v SBI20, torej 20 podjetij, rastla s stopnjo cca 70% na leto. Kar seveda z realnostjo nima nobene zveze.

Pa dobro, najbrž že je realnost to, da so nekomu vsi naokoli ves čas govorili, da naj vendar že gre na borzo. Poznam par primerov, ki so to storili res v najslabšem trenutku, ampak takrat res ni bil čas za tiste, ki so opozarjali. Ko je tok premočan, je pač premočan.

Čemu torej slediti, če ne toku?

Predlagam naslednje. V bistvu sam sebi.

Prvič. Vlagam v tisto, kar razumem. Hrano razumem. Letala razumem. Zdravila razumem. Trgovino razumem. Ne razumem medijev. Ne razumem bank. Ne razumem skladov, zlasti ne pokojninskih. Ne razumem energentov. Ne razumem podjetij, ki delujejo zlasti na osnovi javnih naročil.

Drugič. Spremljam množično mnenje. Če so vsi depresivni zaradi nizkih tečajev, je to zame priložnost. Če so vsi evforični zaradi dosedanje rasti, me je strah.

Tretjič. Ko kupim, držim. Veliko let. Ker predvsem nočem spremljati tečajnice. Od tega bi zbolel. Raje tenko prisluhnem, ko je v podjetju, v katerega sem vložil, kaj vsebinsko novega. Nihaji tečajev na borzi so zanimivi samo ob točki vstopa in izstopa. Slednje izvajam tako redko, da me ne dnevni, ne tedenski, niti mesečni nihaji ne ganejo. Vem pa točno, kdaj je nekaj vredno 2x ali 3x več.

S temi tremi predlogi sem doslej krmaril uspešno. Nikoli se nisem preveč zašil. Ko sem dobil, sem dobil veliko. Je pa tudi trajalo. Dolgo, dolgo.

In zato sem toliko bolj razočaran, ker se fokus medijev iz leta v leto bolj krajša in postaja vse bolj dnevno naravnan. Tečaji gor za 2%, vsi srečni, dol za 1,5%, vsi poklapani. Hej, ta svet ni borza! Tega sveta, če izvzamem njegov borzni del, ne poganja denar. Poganja ga vrednost. Ki jo delno izmeri denar, en del pa vedno pride zraven kot embalaža. Pogosto je slednja boljša.

Zagovarjam uravnoteženost. Ne nasprotujem denarju, a ni vse. Še huje, če pride za ceno tega, da odvzame kaj drugega, kar je tudi pomembno, je žrtev lahko prevelika.

Kot rečeno, ravnotežje.