Delali smo v mestu Antakya. Mesto ima cca 370 000 prebivalcev (približno kot Ljubljana) in v celem mestu verjetno ni hiše v kateri bi se še dalo živeti. Stolpnice, ki se niso podrle, so močno razpokane, nagnjene..., neuporabne. Ljudje po ruševinah iščejo svojce, prijatelje, neznance. Zvečer pred ruševinami zakurijo ogenj, da se pogrejejo in nekako prespijo. Temperature so ponoči pod ničlo. Mi smo odšli, oni ostajajo v vsej svoji nesreči.

Ekipa

Težko bi si predstavljal boljšo ekipo, s katero bi se udeležil take intervencije. Vsi motivirani za delo, zrele osebe, ki se zavedajo nevarnosti v katero se podajajo. Takoj smo se dogovorili, da bomo pazili en na drugega. V nobenem primeru ni bil nihče sam. Ko smo delali so drugi vedno pazili, kaj se dogaja okoli njega, predvidevali kaj se lahko zgodi. Niti enkrat ni prišlo do nobenega konflikta. 100% zaupanje.

Organizacija

Da smo mi lahko delali, je nekdo moral poskrbeti za prevoze, letalske karte, prevoz prtljage, vozila s katerimi bomo na drugem koncu sveta mobilni, prevajalce za komunikacijo, bazo kjer bomo nastanjeni, prehrano, wc papir.... in še na tisoč stvari, ki si jih niti ne zavedamo. Blaž, vodja odprave, je bil nenadomestljiv. Enako Mitja, Aleksander the DOC, Anžič. Zaradi njih nam ni bilo potrebno razmišljati o ničemer drugem kot o našem delu in naših psih. Za njimi je delovala še ekipa na URSZR. Vrhunsko!

Delo psov

Leta 2009 smo Tomaž, Matjaž in jaz že bili na podobni intervenciji na Sumatri, kamor pa smo prišli tako pozno, da bi našemu delu lahko rekli izlet. Tokrat ne. Občutek s katerim smo se vrnili je vrhunski. Delali smo 3 dni res intenzivno.

Vsi sodelujoči psi imajo mednarodno reševalsko licenco (IRO rubble MRT), ki je najvišje reševalsko potrdilo. Ogromno dela je potrebno vložiti, da postane pes "mission ready" in to delo se je sedaj obrestovalo. Psi so zdržali ves stres, ki je nastal, ko so se morali gibati po nevarni, težko prehodni podlagi, ki je niso še nikoli preizkusili. Treniramo vedno na umetnih ruševinah, ki pa so varne, na njih ni nevarnosti porušitve, poškodb...

Na potresnem območju so ruševine polne motečih vonjav, kot so odprti hladilniki polni mesa, vonjave druge hrane, oblačil, vonjave vsega kar imamo doma, vonjave trupel, ki vsak dan bolj razpadajo...

Naši psi so pokazali, da so kos vsem tem preprekam, različnim materialom in med vsemi motečimi vonjavami lahko zaznajo vonj živega človeka! Vonj, ki jim je v letih treninga prinesel pričakovano nagrado.

Ko je pes nakazal, da je v bližini živ človek, smo za potrditev vedno poslali še najmanj 2 psa. Ko so najmanj 2-3 psi na istem mestu nakazali človeški vonj, smo ekipi za izkopavanje naznanili, da je na tem mestu zasut živ človek.

Način dela

V naši skupini nismo imeli svoje ekipe reševanja - ekipe, ki bi z mehaničnimi sredstvi izkopavala in reševala zasute. Zato sem bil na začetku skeptičen, ali bomo samo s psi sploh lahko kaj pomagali. Vendar ne, ni bilo težav. Na vsaki ruševini so bili lokalci z vsaj nekaj orodja, ki so ob naši naznanitvi takoj pričeli z delom.

Ko smo se pojavili na delovišču, bi nas najraje raztrgali na vse strani. Iz vseh strani so prihajale prošnje, naj pridemo k njim iskat. Samo z odločno voljo in izjemnih prevajalcev (člani Jamarske zveze Turčije) smo ohranili nek sistem in organiziranost ekipe.

Bilo je zelo čustveno, predvsem prvi dan, ko smo komaj pričeli z delom. Razdelili smo se v 2 skupini in odšli na delovišče. Z Robertom naju je prevajalec po prošnji domačina napotil na ruševino v bližini, kjer pogrešajo 2 osebi. Ob prihodu je bila med množico ljudi ženska, katere starši so bili zasuti v ruševini. Ko naju je videla s psoma, je planila v jok, jok sreče in upanja, da bomo našli njena starša. Ob pogledu na ruševino (manjša stolpnica, ki se je sesedla in so zgornja nadstropja stisnila pritličje in prvo nadstropje v "palačinko") sem takoj predvideval, da ni možnosti preživetja. Val čustev je bil tako močan, da so me oblile solze. Oddelali smo, povedali, da smo žal neuspešni in šli dalje. To je le en primer.

Včasih smo delali v skupinah, najraje pa vsi skupaj. Ob prihodu na delovišče smo se glede na velikost delovišča dogovorili o načinu dela.

Koliko življenj ste rešili?

Ne vem. Psi so nakazali življenje na mnogih mestih. O tem smo obvestili lokalne delavce, ki so pričeli z izkopavanji. Mi smo šli iskat naprej.

Kako naprej

Na intervenciji smo pridobili mnogo izkušenj. Ko sedaj premišljujem, ugotavljam, da mnogo dejstev, ki smo se jih učili sploh ne drži. Vprašanja, ki jih sprašujemo pred pričetkom iskanja na izpitih - lepo vas prosim, koga naj sploh vprašamo?

Na intervenciji je 5 od 7 sodelujočih psov bilo poškodovanih. Večina po blazinicah, pa tudi drugje po tačkah.

Moje mnenje: trening na ruševinah brez uporabe copatk za pse je šport. Za resno delo moramo pse nujno naučiti iskanja v zaščitnih copatah. Za mojega Chilija sem imel s seboj copatke. Edina težava je bila, da jih ni navajen in ni znal hoditi z njimi. Neuporabno. Takoj prvo iskanje se je zaključilo z rano na zadnji levi taci. Na srečo ni bilo hudo in je z delom lahko nadaljeval. Matjaževa Ira je zaradi poškodbe morala prenehati z iskanjem.

Bom zaključil

Žal je takšen dogodek najboljši za pridobit znanja, ki bodo koristna pri nadaljnjih treningih. Mi gremo naprej z novo izkušnjo, ljudje pa bodo ostali v svoji nesreči. Bojim se, da bomo prehitro pozabili na njih.

#irodogs #urszr